Katalog in naročilnica
 |
Ali naša osnovna šola ubija ustvarjalnost in inovativnost učencev?
Šola z vkalupljanjem učencev v enotne miselne modele, načine razmišljanja in reševanja stvari zavira ustvarjalnost učencev. To seveda ne velja le za slovensko osnovno šolo: tudi mnogi drugi šolski sistemi imajo resne težave z iskanjem ravnovesja, kako učencem razviti ustrezno znanje in kompetence, obenem pa spodbujati njihovo ustvarjalnost.
Ustvarjalnost otrok je ključ do prihodnje inovativnosti slovenske družbe. Naivno bi bilo pričakovati, da se bomo v Sloveniji lahko šli »družbo znanja« in »inovativno družbo«, če ne bomo zaščitili ustvarjalnega potenciala otrok. Drugo vprašanje seveda je, kako to storiti in kako zagotoviti, da bi osnovna šola istočasno z vrhunskim znanjem spodbujala tudi vrhunsko ustvarjalnost. Eno je gotovo: številčno ocenjevanje tistih šolskih predmetov, pri katerih imajo šolarji največ možnosti za ustvarjalno izražanje, verjetno ni korak v pravo smer.
Otroci so polni ustvarjalnosti. Razlogov za to je več: od radovednosti, ki jih vleče k stvarem, ki jih še ne poznajo; do pomanjkanja slabih izkušenj, zaradi katerega niso obremenjeni s strahom pred novimi stvarmi. Otrok se bo velikokrat lotil različnih stvari na ustvarjalne in nove načine preprosto zato, ker še ne pozna »pravega« načina, »prave« rešitve: ko bo enkrat odrasel in bo vedel in znal več, se bo naučil stvari reševati na »pravi« način, ki bo morda najbolj učinkovit in najhitrejši, verjetno pa tudi manj ustvarjalen. Medtem ko otroci preizkušajo svet okrog sebe, smo odrasli dovolj izkušeni, da nam ni treba izgubljati časa: probleme rešujemo naravnost, premočrtno, brez preizkušanja … na znan in vkalupljen način. To seveda ni nič slabega, učinkovito reševanje problemov je gotovo pomembna življenjska spretnost. Slabo postane, če nas naučene in vkalupljene strategije vodijo v toge miselne modele, v katerih ni več ne časa ne prostora za ustvarjalnost in preizkušanje: ko nam »znanje« in »izkušnje« začnejo preprečevati, da bi znali stvari okrog sebe reševati na ustvarjalen, drugačen in morda celo bolj učinkovit način.
Ko se horde radovednih in ustvarjalnih prvošolcev zaženejo v šolo, si je težko predstavljati, da bo v le nekaj letih pri večini ta ustvarjalnost in radovednost izginila. Seveda drži, da se morajo šolarji naučiti marsikaj. In da jim je treba pomagati in jih popravljati, ko delajo napake. Pri tem pa se vendarle zdi, da delamo v današnji šoli velikansko napako: otroke učimo, da bodo takrat, ko stvari počnejo in razmišljajo na »pravi« način nagrajeni (z dobro oceno), ko delajo in razmišljajo »narobe« pa kaznovani. Po eni strani takšno spodbujanje prenaša fokus otrokove motivacije za šolsko delo iz njega navzven, notranjo motivacijo pa začne z naraščajočim poudarjanjem pomena šolskih ocen nadomeščati zunanja. Po drugi strani pa se vzporedno z otrokovim učenjem, da obstaja »pravi« in »napačni« način za razmišljanje in za reševanje problemov, utrjuje s spoznanjem, da so »napačna« vsa drugačna razmišljanja in vse rešitve, ki niso enake »pravi«. Ko tisto, kar je drugačno postane »napačno« in po možnosti še pospremljeno s kaznijo (slabša ocena), se otrokova ustvarjalnost in inovativnost poslovi za vse večne čase. Le zakaj bi tvegal z inovativnostjo in ustvarjalnostjo, če je lahko zanju kaznovan.
Sir Ken Robinson poudarja pomen poguma, tveganja, ustvarjalnosti: če mali otroci ne vedo, ali če pozabijo, kaj naj naredijo, bodo poskusili, pa četudi bodo naredili napako. Ni jih strah motiti se. To seveda ne pomeni, pravi Robinson, da je motiti se isto kot biti ustvarjalen. Vendar pa eno drži kot pribito: kdor si ne upa zmotiti se, bo zelo težko originalen, bo zelo težko ustvarjalen. Redko katera stvar lahko tako zavira ustvarjalnost in inovativnost, kot strah pred napakami.
Posplošena trditev, da šola sama po sebi zavira, ali celo »ubija« ustvarjalnost šolarjev, je nepravična. Gotovo drži, da nekateri pristopi in nekatere metode poučevanja in ocenjevanja znanja to ne le počnejo, pač pa so pri tem tudi zelo učinkovite. Po drugi strani pa drži tudi, da zgolj otrokova originalnost in nagnjenost k »drugačnosti« še ni dovolj za razvoj v ustvarjalnega in inovativnega mladostnika in odraslega. Tudi ustvarjalnost se razvija, velikokrat celo v šoli. Navsezadnje je lahko izjemno ustvarjalen posameznik brez ustrezne izobrazbe močno omejen v izražanju tega svojega notranjega potenciala. Izobraževanje torej omogoča ustvarjalnosti razvijati se z novim znanjem in z novimi izkušnjami.
Ključno vprašanje je torej, ali današnja slovenska šola v zadostni meri spodbuja ustvarjalnost in inovativnost učencev. Bojim se, da je odgovor nikalen. Zdi se, da naša današnja osnovna šola ni prijazna do napak. Otroci se v njej zelo hitro naučijo, da so napake slabe, nezaželene, velikokrat tudi kaznovane s slabo oceno. Zelo hitro se naučijo, da je v šoli velikokrat bolje narediti nič, kot narediti napako: njihov miselni napor se iz prizadevanja za iskanje različnih možnih rešitev problema preusmeri v prizadevanje za zmanjšanje števila napak. Ko otroci spoznajo, da nima smisla tvegati napak, preprosto nehajo preizkušati, odneha pa tudi njihova radovednost, originalnost, ustvarjalnost, inovativnost. V zvezi s tem Robinson v svojem predavanju parafrazira Pabla Picassa in ugotavlja, da se ljudje ne naučimo biti ustvarjalni, pač pa, da nasprotno, postajamo manj ustvarjalni. Oziroma nas šola »oduči« ustvarjalnosti. Ne šola sama po sebi, pač pa šola kakršno imamo, šola zgodnje industrijske dobe, ki je v zadnjih desetletjih nekoliko prenovila svoje pristope, ni pa se ustrezno prenovila njena osnovna filozofija, ki šolo še vedno razume kot tovarno za proizvajanje z zadostnim znanjem opremljenih mladih ljudi.
Če si predstavljamo šolo kot tovarno, ki na tekočem traku »proizvaja« večinoma izdelke za nadaljnjo obdelavo (v srednjih šolah in na fakultetah), nekaj pa tudi »škart« izdelkov (odpadkov iz šolskega sistema), je očitno, da je en od osrednjih ciljev takšnega pristopa zmanjševanje razlik med izdelki, ki prihajajo iz šole. Ena od prvih žrtev takšnega unificiranja je ustvarjalnost šolarjev.
Ena od osnovnih predpostavk današnje šole je prepričanje, da so sposobnosti učencev ključ do uspešnega življenja. Med vsemi sposobnostmi se je pri tem najbolj osredinila na intelektualne sposobnosti, oziroma na inteligentnost. To niti ni presenetljivo, navsezadnje je prvi resni test, ki je bil namenjen ločevanju otrok na tiste, ki so sposobni iti v javno šolo in tiste, ki nimajo zadostnih sposobnosti tudi prvi pravi test inteligentnosti (Binet-Simonov test). Vendar je prav na področju inteligentnosti znanost v zadnjih letih naredila velikanske korake naprej in spoznala, da uspešnost in učinkovitost ljudi v različnih življenjskih okoliščinah determinira niz različnih sposobnosti, med katerimi je tradicionalna matematično-logična inteligentnost le ena od enakovrednih. Na drugi strani nam svet vsak dan dokazuje, da je vsaj tako pomemben napovedni dejavnik za prihodnjo uspešnost današnjih otrok kot inteligentnost – njihova ustvarjalnost in inovativnost.
Slovenska osnovna šola pri težavah na področju spodbujanja ustvarjalnosti ni nobena izjema. Tudi verjetno ni najslabša med vsemi možnimi šolskimi sistemi. Je pa vprašanje, ali to spoznanje zadošča za zadovoljstvo. Je to, da naša šola ni najslabša z vidika zaviranja ustvarjalnosti, dovolj dobro? Ali naši šoli uspeva zadovoljivo ujeti občutljivo ravnovesje med eno vlogo, ki poudarja prenos znanja v mlade glave in drugo vlogo, v kateri bi morala negovati in spodbujati njihovo ustvarjalnost in inovativnost? Zdi se, da v tem trenutku ne: da se je z zadnjo šolsko prenovo močno okrepil »znanjski« vidik šole (čeprav rezultati mednarodnih raziskav znanja ne kažejo, da bi bila trenutna devetletka pri tem posebno uspešna), istočasno pa nehote zanemaril njen »ustvarjalnostni« vidik. Vendar šola, ki je osredinjena pretežno na shranjevanje »znanja« v mlade glave pozablja, da skladiščenje podatkov in števil v spomin ne spodbuja niti ustvarjalnosti, niti kritičnega razmišljanja. Nobenega dvoma ni, da sta za dolgoročni uspeh slovenskih mladih glav nujni obe vlogi šole; pa ne samo njihov, tudi za dolgoročno konkurenčnost in blagostanje slovenske družbe.Ne le togo vztrajanje pri »faktografski« šoli, na klimo za spodbujanje ustvarjalnosti v šolah pomembno vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. Navsezadnje tudi veliki razredi, v katerih učitelji učencev ne zmorejo obravnavati kot posameznike z zelo različnimi željami, interesi, znanjem, kompetencami, sposobnostmi in učnimi slogi težko spodbuja ustvarjalnost, ali kritično razmišljanje. Pravzaprav je s šolo zelo podobno, kot z majicami in kapami: »ena velikost za vse« ponavadi pomeni, da majico ali kapo lahko nase spravi večina (čeprav je zelo malo tistih, ki jim stoji kot ulita), ne pa vsi. Tudi za »enako šolo za vse« velja, da bodo nekateri ostali na suhem, ponavadi tisti iz najmanj in tisti iz najbolj sposobnih skupin.Model današnje šole, v kateri je ustvarjalnost postavljena v ozadje, je logičen v okviru zgodovinskega obdobja, v katerem se je oblikovala. Da se je šola v svojem razvoju osredinila predvsem na intelektualne sposobnosti učencev in na njihovo »gojenje«, je povsem naravno, če upoštevamo, da se je razvijala v obdobju industrializacije. Tako kot je logično, da so se v ospredju hierarhije šolskih predmetov vzpostavili tisti predmeti, ki so bili najbolj uporabni z vidika takratnih družbenih potreb, medtem ko so marsikateri drugi (tisti, ki so bolj povezani z ustvarjalnim izražanjem) ostali v ozadju. Posledica tega je bila, da so se številni nadarjeni, sposobni in ustvarjalni mladi ljudje v šoli naučili, da to niso; ker šola njihovih talentov in sposobnosti ni cenila, ali jih je celo zavračala.
Vendar današnji svet ni enak svetu industrijske družbe. Ideje o tem, da se enakovrednost šolski predmetov lahko vzpostavlja z enakim ocenjevanjem vseh predmetov, je korak v napačno smer, ki v svojem bistvu ne razume pomena različnih šolskih predmetov za razvoj izobražene in zrele osebnosti, niti ne razume spremenjenih potreb posameznikov in družbe v jutrišnjem svetu. Ken Robinson opozarja, da bo po ocenah UNESCA v naslednjih 30 letih na fakultetah po svetu diplomiralo več ljudi, kot od ustanovitve prve fakultete do danes (ali se podobna hiperinflacija papirnih diplom različnih vrst v Sloveniji ne dogaja prav v tem trenutku). V tem svetu bodo imele ocene in diplome povsem drugačno vlogo, kot jo imajo danes, v ospredju bodo sposobnosti, znanja, kompetence in inovativnost ljudi; kot uspešen pa se bo lahko ocenjeval le tisti šolski sistem, ki jim bo pomagal razvijati te kompetence in izboljševal pogoje za njihovo uspešno in zadovoljno življenje v tem svetu.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
